Gospa Alenka Kolar,

na internetsih sem zasledil vaš komentar, kjer pozivate razvijalce, naj se prijavimo na delovna mesta, da bomo sprememba, ki jo želimo videti. Da ne bomo jamrali, ko se bomo naslednjič borili v zdravstvu s pomanjkanjem podatkov, nerodnimi rešitvami ali poznim izvidom.

Čisto kot zanimivost občasno sledim objavam prostih delovnih mest v javni upravi, sam pa sem bil že večkrat povabljen, da se prijavim na to ali ono delovno mesto. Razpisodajalci mi razlagajo kakšne borbe so imeli znotraj kolektiva, da so za nekega informatika izborili neko nepredstavljivo visok plačni razred. Če bi rekli, da se ljudje gnetejo pred vhodom porabnikov javnega denarja, bi resnico še kar nategovali. Menim, da lahko kot nekdo, ki gledam od zunaj v javno izložbo, ponudim nekaj uvidov zakaj bi imela javna uprava probleme s pridobivanjem kvalificiranega kadra.

Naj začnem s tem, da seveda najverjetneje ne predstavljam (povprečnega) IT-jevca, da so vsi pogledi samo moji in kot bomo vsak pri sebi ugotovili, domala čudni. Po izobrazbi sem biolog in biostatistik, priučen programer, po prepričanju pa znanstvenik. Zlahta si je predstavljati, da na svet gledam in sodim skozi merokratska očala. Za vse slovnične in pravopisne napake se že vnaprej opravičujem, vendar pa mislim, da je iz spodaj napisanega razvidno kaj je avtor želel povedati.

Na prvo žogo je seveda lahko reči, da je problem služb v javnem sektorju višina plače. Oziroma pomanjkanje višine. Plače so z vidika ponudbe v industriji res mizerne, saj je ponujen bruto v javni upravi velikokrat celo nižji od neta, ki ga nam ponujajo delodajalci v zasebnem sektorju. S tako plačo si človek danes ne more več privoščiti povprečnega stanovanja in tistih dveh tednov v Umagu. Pa vendar gremo težko mimo tega, kar imenujemo "delovni pogoji", ki so sestavljeni tudi iz plače, ampak obstaja še cela mavrica drugih pogojev, ki bi jih lahko razvrstili po pomembnosti.

Zame in za mnoge moje znance predstavljata upogljiv delavnik in delo od doma izmed bolj pomembnih pogojev, ki si jih na delovnem mestu želimo. Tega v razpisnih pogojih v neindustriji navadno ne zasledimo. Tudi po pričanjih kolegov, ki delajo v javni upravi je to nekaj, za kar se morajo praktično boriti in biti skoraj izobčeni v kolektivu. Zaradi narave dela mi je nedojemljivo zakaj česa takega delodajalec ne bi omogočil. Sicer pa so razpisi slabo pripravljeni. Opisi nalog so skoraj neobstoječi. Iz vsega (ne)napisanega ne dobim nobene motivacije, da bi delal v kolektivu, ker sploh ne vem kaj bom delal.

Da pa zaključim še z najpomembnejšim razlogom zakaj se ne prijavim na delovna mesta v javni upravi. Menim, da problem našega zdravstva in javne uprave ni zaradi pomanjkanja kadra v IT-ju, ampak so to zgolj posledice, ki jih vidimo na daleč.

Problemi so večji in predvsem organizacijske in politične narave. Že samo Univerzitetni klinični center v Ljubljani ima preko trideset takih in drugačnih sistemov za obvladovanje podatkov. Kako pride do takega stanja? Verjetno ne zaradi IT-jevcev ampak sistema, ki jih je prisilil, da so razvili ali nabavili različne rešitve. Stvari, ki bi morale trajati minute, če ne sekunde, se v takih sistemih lahko razvlečejo na tedne. To ni dobro delovno okolje.

Ko ustanova objavi razpis za programsko rešitev je razpis očitno prirejen ponudniku, ki s tem ali onim jé kekse na jahti ali igra briškulo na Mavriciju. Znotraj ustanov poteka neznosna politična bitka, zaposleni so navzkriž skregani, vse to pa dela ljudi apatične. To ni dobro delovno okolje.

Zdravniki jamrajo o slabih programskih rešitvah. Porabili smo na desettisoče evrov in skoraj desetletje življenja mladega človeka, ga prevelik del svojega časa klika po Google Maps™. Zdravnik naj dela s pacientom za njegov dolgotrajni dobrobit, ne pa bojevanje z birokracijo in birokrati. V takih delovnih pogojih zdravnike razumem, da ne želijo delati.

To sklepanje lahko prenesemo tudi na vodilne položaje upravljavcev zdravstvenih in drugih ustanov. V zdravstvenih ustanovah so to pogosto zdravniki, ki smo jih leta izobraževali, z delom so v času postali strokovnjaki na svojem področju, nato pa dvignejo sidra in postanejo managerji. Menim, da so za upravljavska mesta bolj primerni za to usposobljeni ljudje. Upravljanje s premoženjem inštituta, priprava razpisov in druge birokratske dejavnosti verjetno niso del učnega načrta na Fakulteti za medicino. Se pa morda motim. Vse to na pol amatersko delo pa ima za posledico niža kvaliteto storitev in povečuje trenje v samem sistemu, kot smo jim priča. To niso dobri obeti, ki jih vidim v potencialnem delodajalcu.

Primerov (še ne) dokazane korupcije sploh ne bom začenjal naštevati.

Gospa Kolar, problem našega zdravstva ni IT, problem našega zdravstva je sistemske in politične narave. Če, bo to rešeno z vrha, ne od znotraj. Do takrat pa bo še slabše preden bo postalo bolje.