Smo v decembru, že več kot pol leta po tem, ko je pandemija udarila tudi v tej podalpski deželici. Na vladnem vrhu še vedno ista kombinacija političnih strank (hvala bogu, da se vsaj ta spremenljivka ni spremenila) in še vedno isti pristop k ukrepom omejevanja posledic virusa SARS-CoV-2. Bolj podrobno, zapiranje javnega življenja, omejevanje prehajanja občin, policijska ura, kraja javnega denarja pri belem dnevu. Kot v eni lepi predvidljivi vojni.
Pri vsem tem pa je po mojem mnenju problem, da ti ukrepi ne jemljejo v ozir človeške narave, torej, da smo socialna bitja. Socialnost ni samo nekaj kar slišiš na izbrani fakulteti, ampak je rezultat milijone let evolucije živčnih poti. Zato se ljudje še vedno ustrašijo, ko vidijo nekaj kači podobnega in še vedno nasmehnemo, ko slišimi radostni otroški smeh.
Preden preidem na moje videnje kako do "idealnih" ukrepov pa naj povem, da sem veroizpovedi, ki trdi, da je ključna sestavina edinih in pravih palačink, jajce. Nekateri bi rekli, da je to lažnjiva dihotomija, kot to radi rečemo v strokovnem parlansu, ampak jaz to razumem kot zatiskanje oči pred realnostjo. Samo zato, ker pogledaš stran, še ne pomeni, da se nekaj ne zgodi.
Da bi kar se da hitro prišli do optimalne kombinacije ukrepov je verjetno več pristopov.
Eden od njih bi bil, da pogledamo čez mejo in vidimo kaj deluje in kaj ne. Pri tem bi bilo potrebno prej preučiti vse možne dejavnike, ki vplivajo na ljudi kar se tiče (ne)upoštevanja ukrepov in se po možnosti razlikujejo med državami. Ker kar deluje v Nemčiji ni nujno, da bo delovalo tudi v Sloveniji.
Drugi način bi bil, da se neke prostorske enote tretira kot testno in kontrolno skupino. Najprej se moramo najprej odločiti katere ukrepe sploh spreminjati in katere ne. Tu so nam navadno v pomoč literatura in izkušnje iz drugih držav. Velik izziv je tudi kako ukrepe merimo. V nekaterih vedah so lahko meritve zelo natančne, pri merjenju družbe pa prihaja do zelo netočnih mer, ki lahko tudi zelo zamujajo zato so lahko robno uporabne.
V prvi skupini izvedemo eno kombinacijo ukrepov, na primer v eni skupini je uvedena policijska ura, v drugi pa ne. Ko preteče v naprej določena količina časa se pogleda podatke in odloči katera skupina je glede na merjenje dejavnike na boljšem. Špeganje velja, a vseeno se mora poskus izvesti do konca. Ne smemo se pustiti skušnjavi, da test prekinemo, ko zaznamo nek učinek, ki nam je všečen.
Naslednji test je lahko nova kombinacija ukrepov in tako lahko iterativno (postopoma) izboljšujemo ukrepe, ki se prilagajajo na trenutno situacijo.
Sicer bi s testiranjem morali začeti že v marcu. Razumljivo je, da je bilo takrat vse novo, smo reagirali kar se da ostro in je obrodilo sadove. Vendar pa si čez poletje nismo vzeli čas za razmislek in priprave in posledice čutimo zdaj. Iterativno testiranje bi vzelo veliko časa, ena dobra posledica pa bi bila verjetno naša kolektivna večja možnost za prilagajanje na prihajajoče preizkušnje, ki nas čakajo.
Držanje glave v pesku in ignoriranje nedelovanja ukrepov bo verjetno daleč premalo zato upam, da se Vlada čim prej odloči nekaj spremeniti (kar bi bilo enako mojemu pristopu, a še enkrat počasneje in manj zanesljivo, ker ni kontrolne oz. referenčne točke).