V času pisanja smo imeli v Sloveniji dva vala okužb z virusom SARS-CoV-2 (ki povzroča bolezen COVID-19). Še vedno se spomnim kako sem na začetku prvih spomladanskih ukrepov stal pred hišo in gledal vrste pred eno izmed lokalnih poslovalnic multinacionalne trgovske verige. Če so v ZDA ljudje frantično kupovali papir za odmetavanje v straniščno školjko, pa smo Slovenci za pogubo pripravljeni z moko in kvasom. Da je bila mera polna, so nas omejili še na gibanje znotraj občin, kjer imamo stalno bivališče. Ljubljana je bila turistično že prazna, cel kup ekspatov pa se je preselilo nazaj na svoje podeželjske rezidence.
V drugem valu, ki nas je presenetil kot cestarje sneg v decembru, je vlada spet zaigrala na podobno vižo kot v prvem valu. Omejevanje dejavnosti, omejevanje na statistične regije, omejevanje na občine, omejevanje na druženje, prepovedano zbiranje in protestiranje, obvezno nošenje mask, delno zapiranje tega in onega, popolno zaprtje tega in onega, omejevanja prodaje s teh in unih polic, a ne s tistih drugih. Hkrati je tudi za nekaj časa nehala testirati in izdajati karantenske odločbe.
Če smo ukrepe v prvem valu sprejeli in vzeli zelo resno, tega verjetno ne morem reči za drugi val (osebna opažanja). Ljudje so se začeli ogibati ukrepom, iskati luknje in zanašati se ne dejstvo, da verjetno ne bodo oglobljeni. Po mojem velik del krivde ni na ljudeh samih, ampak je to tesno povezano s sistemom v katerem smo (o tem več v naslednjem prispevku). Iz prvega vala so ljudje videli kaj sledi in kaj to pomeni za njihov vsakdan. Ne vem kako prizadeti so zaradi okrnjenih vsakodnevnih prostodnevnih aktivnosti, vem pa kot dejstvo (N=5), da si ljudje ne morejo privoščiti izpada dohodka, ker veliko gospodinjstev nima privarčevanih sredstev za nekaj mesecev brez ali zmanjšanih dohodkov. Enako velja za podjetja, ki so praktično kaznovana, če imajo privarčevanih preveč sredstev (in so primorana le-ta po takih in drugačnih obvodih spreminjati v druge, manj likvidne, vire). Meni izgleda, kot da se je vlada odločila, da smo državljani kot otroci, ki nismo sposobni samostojno lulati in kakati, zato nas neuspešno poskuša upravljati na majhni skali (t.i. micromanagement). To deluje v hierarhičnih združbah kot je vojska, bojim pa se, da ljudje ne delujemo na principe in dogme, ki veljajo v strogo ustrojenih ustanovah.
V dobre pol leta odkar se že relativno aktivno ukvarjamo s pandemijo pa se, kot nekdo, ki si kruh reže z analizo podatkov, sprašujem na podlagi katerih podatkov se odločevalec odloča glede tega katere ukrepe sprejeti. Za enkrat nisem dobil še nobenega občutka, da se ti ukrepi sprejemajo na podlagi (poglobljene) analize stanja, se pa seveda lahko motim, ker nisem muha na steni sej vlade. Zadnji val ukrepov mi da celo misliti, da odločevalec ne ve točno kaj počne, ali pa jih izrablja za pedlanje kakih drugih agend, za katere pa jaz ne vem. Kako lahko po tem, ko se kazalniki novih dnevnih okužb začnejo zmanjševati, država še dodatno stopi na zavoro? Saj vemo, da je škoda narejena, ker so ti kazalniki kak slab teden za dejanskim stanjem, ne? Smrti, ki bodo nastale zaradi povečanja okužb so že "zacahnane", kot to radi rečemo na Gorenjskem. Če imamo take probleme s spopadanjem s pojavi, ki imajo zamika en teden ali mesec, kako se bomo spopadli s stvarmi, ki imajo zamika trideset let (sensu podnebne spremembe)? Vprašanje je seveda retorično.
Če ponazorim kako vidim ukrepanje vlade na slikanem primeru. Predstavljajte si, da se pelje avto po avtocesti. V njem so kakopak voznik (vlada) in sopotniki. Pelje se z največjo dovoljeno hitrostjo in ob vsakem valu voznik krepko zavira, da se avto trese (hvala bogu, da imamo ABS), zavorni diski zaškripajo, na asfaltu se celo poznajo črte, pnevmatike dajo vse od sebe, sopotniki kričijo z rokami v zraku. Avtomobil se upočasni in za las se izogne trku. Počasi spet pospeši in je nazaj na nominalni hitrosti 130 km/h. Pride drugi val, ponovno zaviranje. Ker vozniku ne izgleda, da zaviranje deluje dovolj dobro, potegne še ročno zavoro. Iz zavornih čeljusti se kar kadi, mašina teče v prazno s huronskim brenčanjem. Do kam lahko na tak način pripelje vlada prebivalstvo? Črnega Kala? Postojne? Goričkega?
Aja, če mislite, da smo državljani v tej zgodbi sopotniki, se motite. Državljani smo motor, zavore, pnevmatike, pepelnik. Tisti z nekoliko več sreče radio.
Torej, koliko takih bomo potrpeli preden se na družbi poznajo zajede v čustvenem, fizičnem in gospodarskem zdravju? Jaz menim, da tale virus še ne bo izkoreninjen tako hitro kot si nekateri bolj ali manj goreči zagovorniki biotech-a predstavljajo. Do takrat pa potrebujemo bolj trajnostne ukrepe, ki jih bomo lahko izvajali na on/off s kar se da majhnimi prekinitvami. Kaj moramo postoriti, da bomo na avtocesti le spustili plin, ne pa na polno zavirali? Kateri ukrepi so to? Da izveš več, klikni sem.